sobota, 01. februar 2014

Hardanger

Natančen izvor HARDANGER vezenja ni znan vendar se domneva, da se je pričelo v antični Perziji. Med renesanso se je vezenje razširilo v Italijo, kjer se je razvilo v RETICELLO (http://www.bayrose.org/AandS/handouts/reticella_rev.pdf ) in BENEŠKE ČIPKE (http://www.laceguild.demon.co.uk/craft/venice.html).
Okrog leta 1700 se je ta način vezenja širil še na sever Evrope, kjer so nastale različice kot danski in nizozemski HEDEBO (http://www.pinterest.com/astridjohanne/hedebo-embroidery-hedebosm/), škotski AYRSHIRE WORK in RUSKIN čipke (http://www.ruskinlace.org.uk/).

Norveški DRAWN THREAD WORK, kot so ga tedaj imenovali, se razvije iz reticelle, le da so uporabili manj gosposki lan. Ker so ga sami gojili, sivkastega in trdega,  je bilo blago in tehnika vezenja dostopna tudi navadnim ljudem, ne le bogatim kot reticello. Na Norveškem so s to tehniko krasili laneno narodno nošo imenovano bunad (http://mylittlenorway.com/2009/05/bunad-norwegian-traditional-costumes/), prte, zavese in posteljnino. Ker se je ta oblika vezenja najbolj razvila in ohranila v območju Hardangerfjord, je po tem fjordu dobila ime.

Tradicionalno se veze s tehniko po štetih nitih in z rezanjem niti, z belo nitjo na belo enakomerno tkano blago. Danes uporabljamo za vezenje različne barve, dodajamo perle, kristale in kombiniramo z različnimi drugimi tehnikami.
Osnova je 'kloster block'- skupina petih vzporednih ploščatih vbodov vezenih čez štiri niti blaga.



Niti blaga se nato režejo in izvlečejo, da dobimo mrežo neodrezanih niti, čez katere potem vezemo različne vzorce. Navadno se uporabljata dve debelini bombažne niti: #5 za ploščate vbode in #8 za polnjenje mreže. Na blagu, ki je bolj gosto tkano, lahko uporabimo #8 in #12.

začetek vezenja, vidni so ploščati vbodi čez 4 niti






nekatere niti odrežeš in odstraniš, da dobiš mrežo

niti, ki ostanejo, pošiješ in okrasiš z različnimi vzorci