(Milan Dekleva)
Stvari padajo v nasprotno smer od svoje rasti: zakon navpičja.
Gibanje pripada neskončnosti, mirovanje končnosti: zakon vodoravja.
Misel se misli iz spomina: zakon kroženja.
Človek vstaja v prihodnost,
vstopa v sedanjost,
lega v preteklost: zakon navzkrižja.
Pomlajenje sveta je v njegovem zastaranju: zakon popolnosti.
Živimo v času iskanja popolnosti, popolnosti vsega - izobrazbe, okolja, svojega videza, naših odnosov in predvsem soljudi.
A izkušnja nas uči, da v zemeljskem bivanju ni nič, absolutno nič popolnega. Da je popolnost iluzija, zmotna predstava nezadovoljnega, trpečega človeka, sanje, ki izvirajo v naši domišljiji. Čim večje je hrepenenje, toliko bolj nam more biti jasno, da naša zemeljska osebnost takega stanja ne bo nikoli dosegla.
Najhujše pri naprezanju k popolnosti je to, da želja omeji Duha in obremeni duha. Še posebej v odnosih do soljudi, od katerih popolnost zahtevamo. Za nameček si to popolnost določimo sami - iz našega omejenega zornega kota. In tako s svojo oceno dobrosti, koristnosti ali potrebnosti neke lastnosti ali dejanja, ki se iz različnih perspektiv in oddaljenosti oziroma povečav različno vidi, bližnjemu naredimo veliko krivico in hudo prisilo.
Cilj v življenju ni biti popoln ampak težiti k odličnosti in iskreno ter zaupno biti to kar smo. In to dopustiti in omogočati tudi bližnjim.
Tudi pri klekljanju je želja po popolnosti. In ko mislimo, da smo jo dosegli, se ob pogledu iz drugega zornega kota in ob povečavi ta popolnost sesuje. Ostane nam le gledanje lepega v individualni nepopolnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar